Avtohtona udomačenost in udomačena avtohtonost

Začnimo malce muhasto, muhasto kot se za temo spodobi. Definirati avtohtonost posamezne sorte ni mačji kašelj. Načeloma velja, da moramo dokazati, da predmet, o katerem avtohtonosti je govora, tudi izvira ali pa je nastal v naši deželi. In že s to trditvijo hitro trčimo ob kolo zgodovine.

Slovenija ima za sabo burno zgodovino, ki ji je izoblikovala sedanje meje. Pokritost teritorija je rasla in se manjšala skladno z akutalnimi političnimi in teritorialnimi interesi. Kulture so se menjale, oblasti prihajale in odhajale, s seboj je vsaka nekaj prinesla ... in tudi odnesla. Že zaradi teritorialnih sprememb se marsikdaj srečamo z izzivom definiranja avtohtonosti nekaterih sort.

Po drugi strani pa tudi v sodobnem času vidimo, da se marsikdo sreča z nekaj zadrege pri definiranju avtohtonosti in domačnosti sort. Grobo rečeno je, po zakonu, domača (avtohtona) tista sorta, ki je nastala iz avtohtonega izvornega genskega materiala in se prideluje v republiki Sloveniji, pri vinski trti več kot 30 let. Udomačena sorta se, skladno s tem zakonom, prideluje več kot 50 let in je dobro prilagojena na slovenske pridelovalne razmere.

Tako zakon govori, da so avtohtone sorte:
-    maločrn
-    pinela,
-    ranfol,
-    radgonska ranina,
-    rebula,
-    refošk,
-    rumeni plavec,
-    šipon,
-    zelèn in
-    žametovka.

Med tradicionalnimi sortami pa sta svoje mesto našli:
-    kraljevina in
-    malvazija.

Ob prebiranju teh sort hitro opazimo, da na seznamu ni modre frankinje in portugalke, za kateri od leta 2016 velja, da sta avtohtoni slovenski sorti. Sicer se za dokazovanje avtohtonosti uporablja analiza DNK, dolgotrajen in zahteven postopek, ki tudi ni nujno100 % zanesljiv. Obema sortama je starš mala modrina (ali vranek), potrugalki je drugi starš zeleni silvanec, modri frankinji pa debela belina.

Portugalko najdemo samostojno vinificirano predvsem kot mlado vino, v vinih iz posavja. V frankinji pa lahko uživamo tako ljubitelji sadnih rdečih vin, kot tudi tisti, ki so nam ljuba vina odležana v lesenih posodah. Ste vedeli, da je nekoč uspevala tudi v Vipavski dolini in da jo danes najdete tud v nekaterih zvrsteh iz tega okoliša?

Nekoliko več pozornosti pa namenjamo sortam, ki so tradicionalno prisotne v Primorski vinorodni deželi.

Maločrn je sorta, ki je bila pred napadom trtne uši precej razširjena v slovenski Istri. Uporabljali so jo predvsem za mešanje z refoškom, da bi mu malo umilili silno kislino. Sorto sicer poznajo tudi v Dalmaciji, a ji tam pravijo plavina. Tam daje bogata rdeča vina, pri nas pa jo težko najdemo vinificirano samostojno. Obstajajo trije tipi, ki se med sabo ločijo predvsem po velikosti grozda, pigmentno gledano pa bi nas lahko spomnila na sivi pinot. Sicer boste to sorto našli tudi pod imeni negra tenera, rossarda, surina, mali pravčić ...

Za pinelo vemo, da je avtohtona slovenska sorta. O sorti pinol govori že Ottokar aus der Gaal leta 1250, Dalmasso jo postavi v Frulanijo že v 14. stoletju, obsežno pa jo leta 1844 opiše tudi Matija Vertovec. Carpo jo omenja proti koncu 19. stoletja kot sorto, ki jo v večjem obsegu gojijo v okolici Padove, leta 1932 pa jo opišejo v publikaciji agrarnega inštituta iz Gorice kot krajevno sorto, razširjeno predvsem po gričih Vipavske doline. Že Vertovec jo je ločil na dva tipa, kakovostnejšo z belim lesom in pinelo z rdečkastim lesom in velikimi očesi, ki pa se rada osiplje. Tudi Marc piše o dveh tipih in ju loči predvsem glede na rast in velikost jagod. Vsekakor je pinela kraljica Planine nad Ajdovščino, kjer vam jo bodo z veseljem predstavili v peneči in tudi mirni obliki, pogosto je zastopana tudi v različnih zvrsteh.

Že Lucius Junius Moderatus Columella iz Hispanie omenja sorti albuelis rubellana in rabu(n)cula, ki sta verjetno prednici rebule. Že prej omenjeni Ottokar aus der Gaal leta 1250 piše tudi o sorti reinwal. V Brdih pa je najstarejši zapis datiran na 27. 5. 1336 v gradu Rittersberg. O cenjenosti sorte priča podatek iz leta 1751, ko Marija Terezija uvede obdavčitve glede na katastrski prihodek. Rebula ima najvišjo ceno in oceno od vseh sort. Tradicionalno je prisotna tudi v Vipavski dolini, kjer ji starejši domačini pravijo grganja. Sorto odlikuje raznolikost, saj jo najdemo tako v peneči različici, kot tudi sveži in zorjeni obliki. Zaradi svoje debele kožice in višjih kislin je odlična za maceriranje in verjetno prav takrat pokaže najboljše rezultate. Sladkosnedi pa bodo uživali ob srebanju vina iz sušenih jagod rebule. Obstajajo štirje tipi rebule, rumena rebula, ki je tudi najbolj razširjena, manj kakovostna zelena rebula, zmešana rebula, ki ima na grozdu različno velike jagode in rebula z malimi jagodami.

Refošk najdemo v slovenski Istri in na Krasu, uspeva pa tudi v hrvaški Istri in Furlaniji. Izviral naj bi iz Benečije. Rimljani so ga imenovali Vinum Pucinum po gradiču blizu reke Timav. Ime verjetno izvira iz furlanščine »rap fosc«, kar pomeni temen gozd, o njegovi temni barvi pa priča tudi naziv Rex Fuscus – črni kralj. Daje rdeča vina poudarjene svežine in sadnosti, odlične rezultate dosega tudi z dolgoletnim zorenjem v lesu. Zaradi svežine je prikladen za različne rdeče zvrsti. Obstajajo pa trije tipi refoška, z zeleno in rdečo vitico, malce manj poznan pa je tanično poudarjen refošk iz Fojde (refosco di Faedis).

Zelèn je avtohtona sorta iz Vipavske doline, največ ga je zasajenega v zgornjem delu doline med Lozicami in Planino nad Ajdovščino. O razširjenosti sorte je pisal že Matija Vertovec, ki ga je umestil med sorte s posebno žlahtnim duhom. Ločil pa je dva tipa, zelèn z ovalnimi in zelèn z okroglimi jagodami. Tudi Hrček piše o dveh tipih in sicer ju loči na zelen in rdečkast grozdni pecelj. Zgodaj brsti in je občutljiv na spomladansko pozebo. Daje pa vina svojstvene in intenzivne aromatike ter uglajene svežine in elegance.

Pravilno bi bilo, da bi med tradicionalne sorte umestili istrsko malvazijo, saj malvazij poznamo veliko, nekaj tudi takih z rdečo barvo. Sorte so dobile ime po bizantinski utrdbi Momenvazija, ki je služila kot središče trgovskih poti. Benečani so trgovanje z vinom tako razvili, da so se trgovine in gostilne kjer so točili vino imenovale malvasie. Še sedaj najdemo v Benetkah ulico »Via delle malvasie«. Gre za sorto, ki daje odlične rezultate v vseh oblikah, vedno več jo najdemo v peneči obliki, sveža nas razvaja s prijetno sadnostjo in igrivostjo ter notami akacije, marelice in mandljevega cveta, z zorenjem v lesu pridobi na aromah sladkih začimb, odlične rezultate pa daje tudi s podaljšano maceracijo. Iz sušenega grozdja se lahko pridela tudi čudovito sladko vino.

Seveda bi lahko omenili tudi kake druge sorte, a kot vidite že v zakonu vlada zmeda, kaj je avtohtono in kaj tradicionalno oziroma udomačeno. Nenazadnje je avtohtonost simbol raznolikosti, ki jo lahko vinorodna dežela ponudi in turistu pričara raznolikost in specifiko teritorija.

Naj si bo avtohtona udomačenost ali udomačena avtohtonost - slovenska vina so pridobila in še gradijo visoko cenjenost v svetovnem merilu, ob uspešno predstavljeni ponudbi naše raznolikosti pa lahko ljubitelji še izdatneje spoznavajo ta raznolik in bogat vinski svet, in prav v temu je čar. Na zdravje!

Valentin Bufolin
podpredsednik Društva za razvoj pivske kulture Sommelier Slovenije
bufolin.com